ZGODOVINA
Prav s tem imenom se templjarski viteški red omenja v srednjeveških virih. To je bil prvi religiozni vojaški red, ki se je pojavil v Palestini v času križarskih vojn in je bil vzor pri organiziranju Ivanovcev in nemškega viteškega reda. Od vseh treh naštetih je bil v historiografiji gotovo tudi najbolj obravnavan. Dejstvo pa je, da v svojem času templjarji niso bili najpomembnejši niti najbogatejši, saj sta bila moč in bogastvo Ivanovcev vseskozi vsaj enaka, če ne večja. Svojo »slavo« dolgujejo predvsem tragičnemu in za tisti čas senzacionalnemu procesu, s katerim je bil red na začetku 14. stoletja ukinjen. Ta je njihovi zgodbi dodal pridih skrivnostnega in s tem tudi privlačnost.
Templjarski red je, tako kot drugi vojaški redovi, zrasel iz življenjskih izkušenj tistih, ki so v času križarskih vojn bivali v Sveti deželi. Lahko rečemo, da so nam začetki tega reda slabo znani.
Red je leta 1118 ali 1119 v Jeruzalemu ustanovila skupina vitezov iz Šampanje v negotovih in nevarnih razmerah novega Jeruzalemskega kraljestva. Njihova osnovna naloga je bila nuditi zaščito romarjem na poti od obale do Jeruzalema. Jeruzalemskemu patriarhu so se s prisego zavezali, da bodo živeli po reguli sv. Benedikta I., in s tem je bil ustvarjen nov tip srednjeveškega bojevnika: vitez-redovnik. Jeruzalemski kralj Balduin II. jim je za bivanje odstopil del svoje palače poleg mošeje Al-Aksa na ploščadi nekdanjega Salamonovega templja, po katerem so se začeli imenovati.
Za nadaljnji razvoj reda je bila odločilna pot vodje Huga de Payensa leta 1126 v Evropo, kjer si je pridobil podporo svetega Bernarda iz Clairvauxa, ene največjih avtoritet tistega časa. Rezultat tega je bil koncil v Troyesu leta 1128, ki je prinesel papeževo potrditev in regulo – redovna pravila, s podrobno določeno ureditvijo in nalogami. Regula je natančno določala notranjo organizacijo reda. S tem je red postal uradno priznan.
Sestavljali sta ga dve osnovni skupini članov. Prva skupina so bili relativno maloštevilni vitezi iz vrst plemstva. Bili so edini, ki so smeli nositi bele plašče. Druga skupina pa so bili seržanti, redovni bratje, ki so bili vojaki ali pa so opravljali vse vsakodnevne posle, nosili so črna ali rjava oblačila. Bula papeža Inocenca II. iz leta 1139 pa je uvedla še tretjo kategorijo – redovne kaplane. Ta bula, imenovana »Omme datum optium«, je bila najpomembnejši privilegij, kar jih je red dobil, in je bila kasneje še večkrat potrjena od naslednjih papežev. Z njo so bili templjarji izvzeti iz vsakršne podrejenosti cerkvenim in posvetnim oblastem in podrejeni le neposredno papežu. Imeli so pravico do lastnih cerkva in pokopališč. Organizirani so bili po sistemu komend, na čelu katerih so bili komturji ali vzgojitelji, te pa so se družile v redovne province. Red je vodil veliki mojster, ki ga je izvolilo trinajst redovnih dostojanstvenikov.
Zaradi svoje proslavljenosti in podpore pri Cerkvi se je hkrati z bogastvom večal tudi vpliv templjarjev, zato so pogosto delovali kot mednarodni diplomati. Sčasoma so postali več kot le posredniki, saj so njihovi veliki mojstri po svoje odločali v mednarodnih sporih in bili vedno poleg pri pomembnih evropskih dogodkih, na primer pri podpisu Magne Carte.
A templjarji niso delovali le v bojevniško smer. Prav tako so sodelovali z muslimansko in judovsko skupnostjo ter od njih povzemali znanja in zamisli. Tako so v Evropo posredovali marsikatero arabsko veščino in obrt, od orožarskih prek gradbeniških do zdravilskih znanj. Poznali so učinke antibiotikov in bili so prvi, ki so ladje opremili z magnetnimi kompasi. Cerkve, ki so jih imeli pravico graditi širom Stare celine, so bile arhitekturne mojstrovine in so zaradi drugačnosti zanimive še danes. Prvotno poslanstvo reda, zaščita ubogih vernikov, se je torej sčasoma razvilo v vse kaj drugega. Zato ne čudi podatek, da je bilo na vrhuncu moči med 20.000 člani le desetina bojevnikov.
Kljub sprva plemenitim nameram in dejanjem so si templjarji skozi leta zaradi bajnega bogastva, davčne odveze in ošabnosti, ki je bila posledica moči, nakopali veliko sovražnikov. Po koncu križarskih vojn jih je najbolj sovražil domači (francoski) kralj Filip IV. Lepi, saj je bil pri njih do vratu zadolžen. Filip Lepi je v Rim poslal spisek krivih obtožb, vendar ta ni padel na plodna tla, ker so imeli Kristusovi vitezi še vedno veliko vojsko in podporo pri papežu. Zato se je leta 1303 oziroma 1304 kralj znebil dveh papežev, Bonifacija VIII. in Benedikta XI., ter na Sveti sedež posedel svojega prijatelja iz mladosti, Klemna V. Ta je pod pritiskom Filipa sprva izdal nalog za aretacijo francoskih templjarjev, nakar je obsodbo razširil na vse evropske države. Razlogi naj bi bili homoseksualnost, krivoverstvo, skrunjenje križa, zanikanje Jezusa in čaščenje idolov. 13. oktobra leta 1307 zjutraj so Filipovi vojaki vdrli v redovne hiše širom Francije in zaprli nekaj sto vitezov z velikim mojstrom na čelu. Mnogi med njimi so zaradi mučenja priznali marsikaj, zato so postopoma vse po vrsti sežgali na grmadi. Zadnji je 18. marca 1314 gorel Jacques de Molay, zadnji veliki mojster reda.